Slovenija je res majhna, toda še vedno se najde cel kup neznanih kotičkov. V Tolmin sem se prvič podala, ko sem bila že velika punca. Imela sem sedemindvajset let, redno službo, svoje stanovanje, svoj avto. Počutila sem se ujeto v mestni džungli, želela sem si aktivnega dopusta v naravi. Pogoj? Slovenija. Odpravila sem se na zahod.
Prvi stik s Tolminom je bil precej kratek. Avto sem parkirala pred turistično agencijo, kjer so mi organizirali kratek dopust, globoko vdihnila in vstopila. Še nikoli prej nisem bila sama na dopustu. Skrbelo me je kaj si bodo mislili o meni. Kako brez veze.
Nisem uspela še zapreti vrat agencije za seboj, ko sem v roke dobila neoprensko obleko, škorenjce, čelado. Predenj sem se dobro zavedla dogajanja, sem sedela v kombiju in že smo zapuščali Tolmin. Peljali smo se proti potoku Pršjak, na canyoning ali soteskanje.
Dričanje po potočni strugi, skakanje čez majhne slapove v tolmune je začinil velik sedemindvajset meterski slap. Čutila sem metuljčke v trebuhu, ko smo se pripravljali za podvig. Težave, ki so me pestile v resničnem življenju so izpuhtele. Prve ure dopusta sem uspela odklopiti vse kar je bilo narobe in neznansko uživala življenje.
Dnevi, ki so sledili, so bili polni adrenalina, doživetij, dežja, sonca, reaggeja.
Nepozaben dopust.
Objavil teambuilding001 
