Na izlet v Tolmin

Med Ljubljano in Tolminom je približno sto kilometrov. Odvisno iz katerega dela Ljubljane se odpraviš.

Na obvoznici izbereš smer proti morju, pri odcepu Logatec, pa se podaš na lokalno cesto. Seveda obstajajo tudi druge poti. Veliko jih je, ampak ta je meni najbolj simpatična. Cesta te počasi pripravlja na ovinke. Do Godoviča so nekoliko bolj stegnjeni ovinki, potem sledi Zala, kjer je ovinke potrebno zvoziti počasneje, potem pa… Začela sem kot da so ovinki bistvo. Ne! Bistvo je pot polna čudovitih razgledov, zelene barve, ki pomiri oči in glavo. Natanko pol poti se pelješ ob vodi – malo pred Idrijo se pridružiš Idrijci. Idrijca je reka čudovitih barv, mnogih ribičev, ki muharijo v njej, na bregovih in pobočjih se vrstijo naselja, osamljene hiše, kjer si rečeš kakšno na temo kje ti ljudje živijo. V svojem raju. Na Slapu ob Idrijci se prvič odpre pogled na Julijce. Presunljivo. Dolina se razširi in cesta se poravna.

Na Idriji pri Bači se čez cesto boči kamniti železniški most. In nato se znajdeš na Mostu na Soči. Prvi stik s smaragno lepotico. Zavriskaš. Ne gre drugače. Pogled je čudovit.

Na Mostu na Soči zaviješ desno proti Tolminu. Tolmin je majhno mesto ujeto med Sočo in Tolminko, z enim semaforjem in prijaznimi ljudmi. Tukaj čas teče drugače kot v prestolnici. Idealno za oddih.

Dopoldne se z družinico odpravimo na spust z mini raftom z začetkom pod vasjo Kamno in koncem pri Tolminu. Sine je navdušen. Piratske igre, spuščanje po toboganu, ki smo ga naredili na skali tako, da smo nanjo postavili narobe obrnjen mini raft.

Po miniraftingu se odpravimo na kosilo v vasico Zatolmin, od tam pa na sprehod v Tolminska korita. Ogledamo si prečudovita korita reke Tolminke.

Hudičev most

Čudovita Tminka

Obisk korit zaključimo s pico in sladoledom v središču Tolmina. Sledi povratek domov. Z načrti kako bomo tu preživeli dopust. Obvezno moramo s seboj vzeti kolesa. Opazili smo prijetno pot med Tolminom in Kobaridom.

Ko počivam, hočem to početi aktivno

Slovenija je res majhna, toda še vedno se najde cel kup neznanih kotičkov. V Tolmin sem se prvič podala, ko sem bila že velika punca. Imela sem sedemindvajset let, redno službo, svoje stanovanje, svoj avto. Počutila sem se ujeto v mestni džungli, želela sem si aktivnega dopusta v naravi. Pogoj? Slovenija. Odpravila sem se na zahod.

Prvi stik s Tolminom je bil precej kratek. Avto sem parkirala pred turistično agencijo, kjer so mi organizirali kratek dopust, globoko vdihnila in vstopila. Še nikoli prej nisem bila sama na dopustu. Skrbelo me je kaj si bodo mislili o meni. Kako brez veze.

Nisem uspela še zapreti vrat agencije za seboj, ko sem v roke dobila neoprensko obleko, škorenjce, čelado. Predenj sem se dobro zavedla dogajanja, sem sedela v kombiju in že smo zapuščali Tolmin. Peljali smo se proti potoku Pršjak, na canyoning ali soteskanje.

Dričanje po potočni strugi, skakanje čez majhne slapove v tolmune je začinil velik sedemindvajset meterski slap. Čutila sem metuljčke v trebuhu, ko smo se pripravljali za podvig. Težave, ki so me pestile v resničnem življenju so izpuhtele. Prve ure dopusta sem uspela odklopiti vse kar je bilo narobe in neznansko uživala življenje.

 

Dnevi, ki so sledili, so bili polni adrenalina, doživetij, dežja, sonca, reaggeja.

Nepozaben dopust.